Malokdo se spomni, da je bila beseda "hinavec" prvotno uporabljena izključno v verskem okolju, v vsakdanjem govoru, na primer v 17. stoletju, ko se je poimenovanje hinavca prvič pojavilo v analih, skorajda ne bi bilo slišati.
Navodila za uporabo
1
Hinavščina je manifestacija demonstracijske pobožnosti in povečane pobožnosti. Še več, človek na skrivaj v obliki, ki je skrita pred vsemi, ne podpira svoje vere v Vsemogočnega, torej ne verjame v tiste ideale, ki jih pred vsemi odkrito podpira.
2
Danes se beseda široko uporablja, na primer pojem hinavščine se nanaša na izkazovanje vere v nekaj, na primer v ideale podjetja, podjetja, ekipe itd. Kanizem je notranje nasprotje izpovednih idej.
3
Tudi hinavščina je lahko oblika hinavščine in formalizma. Obenem pa je previdno v nasprotju z ostudnimi načeli, ki jih pridiga in dokazuje vsem.
4
V sodobni psihologiji se hinavstvo nanaša na demonstrativno vedenje človeka v odnosu do ljudi okoli njega. S stališča psihologov se ljudje s hinavsko vedenjem obnašajo tako, saj s svojim vedenjem skušajo utemeljiti kakršno koli dejanje, storjeno v odnosu do sebe ali drugih. Na primer, v laični družbi lahko preudar pridiga in se vgradi v visoko moralno osebo, v skriti entiteti pa je lahko leheren in zavajajoč.
5
Hinavščina se lahko manifestira kot zavestna, v tem primeru pa ta koncept postane sinonim za hinavščino. Uporaba žetona je primerna v primerih, ko oseba nosi masko spodobnosti, hkrati pa izkrivlja informacije, ki ga obdajajo, v luči, ki ji je potrebna. Ta oblika človeškega vedenja je s stališča psihologov "pokrov", v zahodni psihologiji pa "formalna laž", torej vedenje, ko človek ne želi spremeniti in izkoreniniti določenih porok v sebi, temveč v očeh ljudi okoli sebe. želi izgledati dostojno ali celo izstopati s svojimi "plemenitimi" lastnostmi.
6
Obstaja tudi nezavedna oblika hinavščine. Ta oblika je nezavedna laž do sebe. Na primer življenje v "roza" z letenjem na oblakih. Z nezavedno obliko hinavščine človek ne opazi okolja v svoji resničnosti in živi naprej s svojimi ideali. Hinavec se sreča s poskusom, da bi hinavca odvrnil z negativno in včasih celo agresijo do nasprotnika. S stališča psihologov je nezavedna hinavščina, ki se ne izpostavlja prepričevanju, duševna motnja osebnosti in jo je treba zdraviti s pomočjo različnih psihoterapevtskih metod in medicinsko v specializiranih psihiatričnih ambulantah. Verjame se, da je nenehno laganje sebi in drugim oblika zmotne osebnostne motnje.